Nikolajeva osebna zgodba

Ne odlašaj z obiskom pri zdravniku

Moje ime je Nikolaj Miklič, star sem sedemdeset let in sem bolnik z rakom na prostati.

Prve težave sem zaznal pred dobrim desetletjem, ko curek vode pri uriniranju ni bil več tako silovit in sproščen. Potreba po uriniranju je postajala vse bolj boleča in se je tudi pojavljala vse bolj pogosto. Podnevi je bilo v redu, saj sem lahko vsako uro skočil na stranišče, povsem drugače pa je bilo ponoči. Takrat me potreba po uriniranju ni uspela prebuditi in tako je vsa količina vode, ki bi jo v dnevnem času normalno izločil, ostala v mehurju. Posledično je bil občutek potrebe vsako jutro nenormalno boleč, voda pa je kljub polnemu mehurju odtekala počasi, skoraj po kapljicah.

Bilo je mučno obdobje, v katerem so se fizičnim bolečinam pridružile še psihične. Ob dejstvu, da so bili prizadeti intimni deli mojega telesa, sem občutil nelagodje in celo sram. Dolgo časa sem zbiral pogum, nazadnje pa sem le obiskal osebno zdravnico in ji opisal svoje težave. Vse je razumela in me z urgentno napotnico poslala k specialistu urologu. Ta je postavil že omenjeno diagnozo in proces zdravljenja se je začel.

Razume se, da sem hvaležen vsem zdravnikom in njihovim ekipam, ki so me ohranili pri življenju. Ampak prvi korak, ki je pri vsej zgodbi še najbolj pomemben, sem vendarle opravil sam. Poiskal sem zdravniško pomoč.

V zadnjem času me kar precej ljudi sprašuje za nasvet. Čeprav nisem zdravnik, jim lahko na podlagi lastnih izkušenj svetujem, naj brez oklevanja poiščejo zdravniško pomoč, če pri sebi opazijo zgoraj opisane zdravstvene težave. Skupaj s tem nasvetom običajno navedem tudi podatek, da v Sloveniji vsako leto za posledicami raka na prostati umre 350 moških.